Pri nas doma vsi vedo, da rada pečem sladice, najraje pa piškote. Ko se bliža katerikoli praznik, že dobim klic, če bi lahko nekaj spekla. Sama priznam, da resnično uživam v tem in da sem to strast prenesla tudi na sina. Nikoli ga nisem preganjala, da bi moral peči z menoj, morda pa je ravno to povzročilo, da mu je bilo moje delo zanimivo. Spomnijam se prvič, ko je stopil v kuhinjo, ko sem se pripravljala za peko piškotov in me vprašal, če mi lahko pomaga. 

Resnično sem bila presenečena, da me je sin to vprašal. Še nisem mogla verjeti in sem bila prepričana, da bo njegova pomoč trajala natanko 5 minut in se bo naveličal. A bilo čisto drugače, sin je bil zraven mene v kuhinji do konca in mi pomagal peči piškote. Od takrat naprej mi vedno reče, da ko bom pekla piškote, mu moram povedati, ker bi mi rad pomagal. To so stvari, ki so meni najlepše, kajti otrok se je sam odločil, da bo pekel piškote in videti njegove iskrive učke in nasmeh je neprecenjivo. 

Zelo rada pečem z njim, čeprav imam kaos v kuhinji, vendar vedno na eno oko zamižim, kajti ko vidim, kako uživa, mu tega sigurno ne bi mogla pokvariti, da bi ga obremenjevala z pospravljanjem, vse pride z časom. 

Peka piškotov je lahko resnično lepo opravilo, nikakor ga ne smemo vzeti kot breme, potem ne bomo uživali. Sama si najprej pospravim kuhinjo in potem pečem piškote v čisti in pospravljeni kuhinji, ker se tako boljše počutim. …